Kako in zakaj je nastala Resolucija o socialni participaciji na SZO?
Objavljamo prvi del intervjuja z mag. Kerstin Vesno Petrič, vodjo Službe za sodelovanje s SZO na ministrstvu za zdravje in članico Izvršnega odbora SZO v obdobju 2021 do 2024. Z mag. Kerstin Vesno Petrič se je 16. 10. 2024 pogovarjala Manca Kozlovič.
V maju 2024 so države na 77. zasedanju Skupščine Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) v Ženevi sprejele Resolucijo o socialni participaciji za univerzalen dostop do zdravstvenega varstva, zdravje in dobro počutje. Resolucija poziva vlade in sekretariat SZO k bolj sistematičnemu vključevanju civilne družbe in državljanov v procese odzivanja na številne izzive na področju zdravja: »Socialna participacija v kontekstu Resolucije pomeni sistematično vključevanje, ne le mladih, ampak tudi predstavnikov drugih ranljivih skupin, uporabnikov zdravstvenih storitev, filantropije in strokovnih združenj ter drugih neprofitnih organizacij v procese načrtovanja in izvajanja z zdravjem povezanih politik in ukrepov.”
Z mag. Kerstin Vesno Petrič sva se pogovarjali o procesu sprejemanja Resolucije, kaj ta pomeni za vključevanje mladih in kaj so naslednji koraki, da bo dokument zaživel tudi v praksi.
Pa začnimo na začetku, kje in kdaj se je porodila ideja o Resoluciji za socialno participacijo? Je za njo obstajala kakšna potreba na ravni SZO?
»Ideja se je rojevala, ni se rodila. Pomembno prelomnico je vsekakor predstavljalo poročilo SZO iz leta 2023 o zelo omejenem napredku pri doseganju univerzalnega dostopa do zdravstvenega varstva kot enega ključnih globalnih ciljev trajnostnega razvoja. Spoznali smo, da s starim načinom dela ne moremo pričakovati boljših rezultatov in da digitalizacija in umetna inteligenca nista odgovor na vse z zdravjem povezane izzive sodobnega časa. Bolj sistematično vključevanje ljudi na vseh ravneh in v vseh procesih sprejemanja in izvajanja zdravstvenih politik in ukrepov se zdi pravi odgovor predvsem z vidika odpravljanja neenakosti v zdravju. Resolucija naj bi prispevala k institucionalizaciji socialne participacije kot dela zdravstvenega sistema, v katerega naj bi države vlagale; ne samo finančno, ampak tudi z omogočanjem kakovostnega izobraževanja kadrov, vrednotenjem učinkov socialne participacije in izkazovanjem priznanja civilni družbi v poročilih o zdravju in zdravstvu za tisto, kar naredijo. Sprejem resolucije je bil ključen, da se v okviru SZO lahko zagotovi spremljanje tega področja na globalni ravni, prepoznavanje dobrih praks in razvoj orodij, ki lahko prispevajo k večji učinkovitosti takšnega sodelovanja med državo, stroko in civilno družbo.«
Kako to, da sta bili prav Slovenija in Tajska pobudnici takšne resolucije? Kasneje so se pridružile k tej pobudi še Norveška, Francija, Tunizija in Brazilija, zakaj so ravno te države v promociji socialne participacije našle svoj interes?
»Slovenija je ena tistih držav, ki že ima precej dobro urejeno sodelovanje z nevladnimi organizacijami na ravni države tako na področju vključevanja v odločanje kot pri izvajanju javnih politik in ukrepov. Država so-financira nevladne in neprofitne organizacije, kar prispeva k trajnosti njihovega delovanja na eni strani in k večji preglednosti na drugi. Takšne ureditve nimajo vse države in je financiranje civilne družbe na področju zdravja v velikem deležu odvisno od članarin, prostovoljnih prispevkov in donacij dobrodelnih organizacij. Trajnostno financiranje nevladnih organizacij s strani države je ključno za njihovo neodvisnost od interesov, ki niso v skladu z na demokratičen način sprejetimi vrednotami in cilji države na področju zdravja. Prav financiranje iz proračuna lahko enako kot v raziskovalni dejavnosti tudi na področju delovanja nevladnih organizacij omogoča strokovno neodvisnost. Nevladne organizacije pri nas, ob zagovorništvu za zdravje ključnih ukrepov in politik, pogosto izvajajo v sodelovanju s stroko javnega zdravja tudi programe za krepitev zdravja za različne skupine prebivalstva; zagotavljajo storitve v podporo stroki, kot je na primer podpora anonimnemu testiranju za spolno prenosljive bolezni; sodelujejo s Centri za krepitev zdravja pri ugotavljanju in naslavljanju zdravstvenih potreb najbolj ranljivih skupin prebivalstva; pomagajo kot skriti kupci inšpektorjem pri nadzoru nad izvajanjem zakonodaje na področju tobaka in alkohola; prispevajo k večji zdravstveni pismenosti; in so pomemben del pripravljenosti in odziva na okolijske in druge krize, kar se je tudi izkazalo v nedavnih poplavah. Še posebej Slovenija izstopa po zelo dobro organizirani participaciji mladih, ki z medvrstniškimi programi in zagovorništvom prispevajo k večji ozaveščenosti novih generacij o zdravih izbirah in hkrati o vplivu komercialnih determinant na zdravje.
Izkazalo se je, da ima tudi Tajska v marsičem institucionalizirano socialno participacijo. Že pred leti so vzpostavili posebno skupščino, kjer se sprejemajo odločitve na področju zdravja in spremlja ter poroča o njihovem izvajanju. Na skupščini sodelujejo predstavniki vlade, stroke, akademskih inštitucij in civilne družbe in skupaj odločajo o prednostnih področjih in ukrepih za izboljšanje zdravja prebivalstva, kjer bo investirala država. V razprave vključujejo tudi predstavnike tistih resorjev, ki s svojimi ukrepi lahko vplivajo na zdravje, in tistih podjetij, ki si želijo prispevati k boljšemu zdravju na Tajskem. Slovenija je leta 2023 v Ženevi organizirala dogodek ob generalni skupščini SZO, da bi omogočila izmenjavo dobrih praks in tam je bila tudi dokončno sprejeta odločitev, da skupaj s Tajsko predlagamo resolucijo. Kmalu se je k pobudi pridružilo še nekaj najbolj zainteresiranih držav.«
V povedanem smo veliko slišali, kaj to pomeni z vidika sistema ali pa države kot take. Zakaj se vam zdi Resolucija pomembna za mlade ali pa nasploh za državljane?
»Svet se danes spreminja hitreje kot v preteklosti, nekateri govorijo tudi o permanentni zdravstveni krizi. Informacije s področja zdravja so sicer zdaj bolj široko dostopne vsem, kar pa predstavlja tudi izziv, saj niso nujno verodostojne in jih je, tudi ko so na voljo, najprej potrebno razumeti, potem pa za zdravje koristno prevesti v lasten vrednostni sistem. To je izjemen izziv predvsem za mlade. Šola ima pri tem pomembno vlogo, ker pa je pri prenosu tovrstnih informacij in tudi razkrivanju lažnih informacij ključno zaupanje, lahko organizirani mladi na posameznih področjih z vrstniškim posredovanjem dosežejo večje število mladih bolj uspešno in hitreje. Še posebej, kadar gre za širjenje lažnih informacij in promocijo škodljivih praks in izdelkov mladim preko socialnih medijev, je mladinska participacija ključna za njihovo odkrivanje in ustrezen odziv. SZO že sedaj sodeluje z mladinskimi organizacijami in jih vključuje v svoje dogodke. Resolucija jo zavezuje tudi k spremljanju dobrih praks mladinske participacije in institucionalizaciji teh v državah, kjer mladinska participacija še ni uveljavljena.«
Potencial vključevanja civilne družbe ste prepoznali že v 90. letih, ko se je Svet soočal z epidemijo HIV-a in AIDS-a. V Sloveniji nikoli nismo imeli epidemije te bolezni, niti v skupinah z največjim tveganjem, kot so intravenski uživalci drog in moški, ki imajo spolne odnose z moškimi. Zakaj?
»Že na samem začetku širjenja virusa HIV v Evropi smo po vzoru Velike Britanije in Nizozemske vključili v ozaveščanje teh skupin prebivalstva civilno družbo in prepričali policijo, da sta zagotavljanje nadomestne terapije oziroma metadonski program in omogočanje izmenjave rabljenih igel za nerabljene nujna za preprečevanje širjenja okužbe. V program anonimnega testiranja smo ob sodelovanju stroke s področja nalezljivih bolezni vključili tudi nevladne organizacije, ki so imele zaupanje tistih, ki jim je bil ta program namenjen, in so delovale tam, kjer so se ti posamezniki družili. Ministrstvo za zdravje je vse te programe, ki so se izvajali v sodelovanju s stroko, tudi sofinanciralo in njihovo izvajanje s pomočjo stroke javnega zdravja spremljalo in vrednotilo. Ob kampanjah za ozaveščanje, ki so bile namenjene splošni populaciji, smo tako dosegli tudi skrite skupine prebivalstva in jim sporočila približali na za njih ustrezen način. Na podlagi te izkušnje se je kasneje oblikoval razpis za vse nevladne organizacije, ki sodelujejo na področju zdravja in tudi kriteriji, ki jim morajo zadostiti nevladne organizacije, da lahko uspešno sodelujejo na razpisu. Eden takšnih kriterijev je še vedno sodelovanje s stroko, kar zagotavlja, da je to, kar država financira, strokovno utemeljeno in s tem prispeva k večjemu zaupanju v delo nevladnih organizacij.«
V Svetovni zdravstveni organizaciji je še vedno 194 držav članic, čeprav so nekatere zdaj napovedale izstop. Kakšni so bili izzivi priprave Resolucije, ko ste to usklajevali z drugimi državami in kaj za izvajanje resolucije pomeni, če bo v organizaciji manj denarja?
»Prvi izziv je bil nerazumevanje tega, kaj socialna participacija je. Naleteli smo na številne ovire razumevanja tega koncepta, tako na SZO kot v posameznih državah, tudi v zdravstveni stroki. Države, kot je Kitajska, ki ne sprejemajo zagovorniških organizacij, so resoluciji sprva nasprotovale. Kitajska pa je Resolucijo začela podpirati v trenutku, ko smo na podlagi informacij tistih, ki Kitajsko v SZO dobro poznajo, v razgovoru z njimi pohvalili njihov model sodelovanja mladinskih organizacij in društev bolnikov pri krepitvi zdravja v lokalnih skupnostih. Tudi na Kitajskem v lokalnih okoljih njihovi organizirani mladi ozaveščajo mlade, organizacije pacientov paciente itd. Umestitev socialne participacije v specifičen kontekst posamezne države je edini način, da se bo Resolucija izvajala. Pomagala je tudi opredelitev socialne participacije kot aktivnosti, ki je možna samo takrat, ko se na primer ministrstvo za zdravje in civilna družba strinjata o ciljih in ključnih ukrepih. Pomembno je k razumevanju koncepta socialne participacije v zdravstvu prispeval Evropski observatorij za spremljanje zdravstvenih sistemov in politik, katerega partner je Slovenija in ki je na našo pobudo še pred zasedanjem Generalne skupščine izdal posebno številko publikacije EUROCARE na temo socialne participacije. V njej je bila objavljena vrsta primerov dobre prakse iz različnih držav, ki so prispevali k boljšemu razumevanju prednosti vključevanja civilne družbe.
Izziv je bila tudi ustrezna umestitev socialne participacije v delo SZO. Nekateri so jo razumeli kot novo področje dela, drugi pa smo poudarjali, da gre bolj za način dela, ki zadeva vsa področja javnega zdravja in je relevanten tako za obvladovanje kroničnih bolezni in dejavnikov tveganja zanje, kot za krepitev zdravstvene pismenosti, naslavljanje dezinformacij, klimatskih sprememb, migracij in drugih sodobnih izzivov za zdravje. Takšna razlaga v praksi pomeni, da je potrebno socialno participacijo umestiti v vse programe, ki jih izvaja SZO. To je bil tudi odgovor na vprašanje nekaterih držav, kje bomo dobili kadre in iz katerih dodatnih virov naj bi se »novi program« financiral.«
