Kako bo Resolucija o socialni participaciji na SZO zaživela v praksi in kakšna je vloga mladih?
Objavljamo drugi del intervjuja z mag. Kerstin Vesno Petrič, vodjo Službe za sodelovanje s SZO na ministrstvu za zdravje in članico Izvršnega odbora SZO v obdobju 2021 do 2024. Z mag. Kerstin Vesno Petrič se je 16. 10. 2024 pogovarjala Manca Kozlovič.
V prvem delu intervjuja z smo spoznali ozadje nastanka Resolucijo o socialni participaciji za univerzalen dostop do zdravstvenega varstva, zdravje in dobro počutje, ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija sprejela maja 2024. V drugem delu pogovora nas je zanimalo, kaj sledi sprejemu Resolucije, kdo je odgovoren za njeno uresničevanje in kako se lahko v to vključijo mladi. Pogovor razkriva, kako pomembno vlogo imata sodelovanje in zaupanje pri uvajanju sprememb v zdravstveni politiki – ter zakaj mora civilna družba, zlasti mladina, ostati vztrajna, pogumna in povezana.
Kakšni so naslednji koraki, zdaj, ko je Resolucija sprejeta? Kdo je zdaj odgovoren, da se usklajena resolucija lahko dejansko začne uporabljati? Ali je ta namenjena za uporabo tudi tistim, ki nimajo vsakdanjega stika s SZO?«
»Da Resolucija ne bi ostala zgolj dokument v predalu, smo se države pobudnice odločile v okviru SZO vzpostaviti mrežo bolj zainteresiranih držav in predstavnikov nevladnih organizacij, ki bo odgovorna za njeno izvajanje. Prvo ustanovno srečanje mreže je potekalo na Tajskem, kjer smo lahko tudi v živo spremljali in sodelovali na njihovi zdravstveni skupščini. Tega srečanja se je za Slovenijo udeležil tudi predstavnik Inštituta za zdravje in okolje, neprofitne organizacije, ki se prvenstveno ukvarja z zdravjem mladih. Med zaključki tega srečanja naj izpostavim zavezo vseh, da se čim prej zagotovi digitalno platformo za socialno participacijo, omogoči izmenjavo dobrih praks in poskrbi, da se v vseh programih SZO upošteva in načrtuje tudi aktivnosti za socialno participacijo. Pri izvajanju Resolucije lahko tudi mladi preko Odbora SZO za mlade, ki ima veliko moč glede mladinske participacije, zahtevate in vztrajate pri čim prejšnjem udejanjanju v Resoluciji sprejetih zavez.
Izpostavili ste tudi odgovornost, ki je ključna in nasploh velik izziv pri uresničevanju mednarodnih zavez. Največja odgovornost je na državah, ki so Resolucijo sprejele. V proces sprejemanja so bili ves čas vključeni tudi predstavniki civilne družbe, ki so sporočali, kaj pričakujejo in potrebujejo za uresničevanje Resolucije. Proces priprave in sprejemanja Resolucije je bil torej bolj vključujoč, s tem pa je tudi več tistih, ki so se zavezali k njenemu uresničevanju. Skratka, vsi – države, civilna družba in stroka – imamo odgovornost, da poskrbimo, da se bo ta resolucija v praksi tudi izvajala. Vsak seveda v okviru svojih pristojnosti.«
V primerjavi z drugimi državami, kakšen potencial ima Slovenija, da začne uresničevati Resolucijo tudi v praksi?
»Vse države imajo velik potencial v civilni družbi, Slovenija pa sodi med tiste države, ki so ta potencial že prepoznale in ga v mnogih vidikih tudi dobro izkoriščajo. Naj omenim zanimiv primer: Ko smo uvajali presejalne teste za raka danke in debelega črevesa, smo zelo hitro ugotovili, da se ženske v ta program dobro vključujejo, moški pa dosti slabše in zato ne dosegamo zaželenih 60 odstotkov vključenih od povabljenih v program. Na Inštitutu za javno zdravje so zato povabili združenja gasilcev, lovcev in frizerjev, da so na za moške ustrezen način spodbujali k udeležbi v programu, kar je imelo neverjeten vpliv tudi v bolj ruralnih okoljih. Zdaj nas uvrščajo med bolj uspešne države na tem področju. Tudi kadar ni tako zapleteno razložiti, zakaj je nekaj potrebno in pomembno, gre lažje, če nam to razloži nekdo, ki mu zaupamo, ki mu verjamemo in nam je nekako bližje.
Sprejem resolucije po drugi strani za nas predstavlja priložnost za promocijo naših dobrih praks in seznanjanje z inovativnimi pristopi v drugih državah. V sodelovanju s SZO bi radi razvili kriterije za vrednotenje učinka socialne participacije, ovrednotili naše programe, ki jih država že financira, glede na njihovo učinkovitost, in zagotovili ustrezna usposabljanja nevladnih organizacij in tudi stroke o možnostih izrabe socialne participacije za večji napredek na različnih področjih zdravja.«
Glede na to, da ste aktivni na področju zdravja že vrsto let, tako nacionalno kot mednarodno in imate izkušnje sodelovanja s civilno družbo, bi še kaj sporočili mladim, tako organiziranim kot neorganiziranim, ki berejo ta intervju?
»Slovenija je majhna država, a ima lahko pomemben glas. Vsak sam težko spreminja svet, če pa se povežemo tisti, ki nam je zdravje pomembno, je vse mogoče. Pri pobudi Resolucije o socialni participaciji ne bi bili tako uspešni, če ne bi gradili na številnih mednarodno prepoznanih izkušnjah sodelovanja med stroko, državo in civilno družbo na področju zdravja v Sloveniji. Tudi mladinske organizacije v Sloveniji so preko YHO (Youth Health Organisation) prepoznane globalno, zato je vse, kar je Slovenija kot država predlagala na diplomatskem parketu, imelo večjo težo.
V času trenutne globalne politične krize, katere žrtev je tudi SZO, vidim socialno participacijo kot pomembno priložnost za smiselno vključevanje različnih skupin prebivalstva v politično odločanje o vsem, kar jih zadeva. Politik, ki jih ljudje ne sprejemajo, se ne da izvajati, sprejemajo pa jih lahko le, če so v njihovo pripravo vključeni od vsega začetka in zato odražajo tudi njihova stališča in potrebe. Trenutno se ves svet sooča z nezaupanjem v inštitucije, tudi v SZO in celo v medicino kot tako. Takšno nezaupanje služi finančnim in drugim interesom posameznih skupin in se ga pogosto ustvarja tudi preko socialnih medijev. Rešitev vidim seveda najprej v večji transparentnosti delovanja inštitucij, a tudi v konkretnem sodelovanju na področju zdravja, predvsem stroke, lokalne skupnosti in civilne družbe, ko sledimo skupnim vrednotam in ciljem. Vlaganje v socialno participacijo je vlaganje v zaupanje v družbo.
Mladim bi torej sporočila, naj se za uresničevanje svojih interesov povezujejo, ne nujno samo med sabo, in naj od države zahtevajo, da jih vključuje v vse procese, ki so za njih pomembni zdaj in bodo v prihodnosti. Za izzive, s katerimi se v družbi soočamo danes, ne vidim druge rešitve kot bistveno bolj aktivno vključevanje civilne družbe, tudi mladih, v procese odločanja, izvajanja in nadzora nad izvajanjem javnih politik. Vključujemo se lahko najbolje, če o nečem res veliko vemo. Danes ni težko priti do informacij s področja zdravja, težje pa je presoditi verodostojnost takšnih informacij, njihovo ustreznost za določen namen in kontekst, v katerem so nastale. Zato mladim tudi vedno priporočam sodelovanje s stroko in, spet lastna izkušnja, prevetritev svojih idej tudi s starejšimi. Še danes, čeprav sodim med »starejše«, svoja stališča preverjam v razgovorih s starejšimi od sebe … in z mlajšimi od sebe.«
Kaj pa bi še rekli glede vplivanja mladih na odločanje in sodelovanja z odločevalci? Vem, da ste večkrat poudarili, da naj se nič za mlade ne zgodi brez mladih.
»Pri svojem delu sem veliko sodelovala z mladinskimi organizacijami in iz izkušenj vem, da slogan »nič za mlade brez mladih« ni samo floskula. Za odločevalce je pomembno, da so z odločitvami, ki jih sprejmejo, uspešni, vendar pogosto ne razumejo, da uspeh pogojuje tudi to, kako bo določena politika ali ukrep sprejet v neki družbeni skupini. Rešitve ne vidim v čakanju, da bodo odločevalci končno dojeli, v kritiziranju in bojkotiranju. Samo z aktivnim vključevanjem v procese, ki že sedaj dopuščajo sodelovanje pri pripravi ukrepov in politik ter omogočajo sodelovanje pri njihovem izvajanju, lahko mladi dosežete spremembe, s katerimi se boste lahko strinjali. Vključujete pa se lahko najlažje preko organizacij, katerih aktivnosti soustvarjate.«
Če se na vas obrnejo mladi, ki si želijo vplivati na za njih pomembne odločitve, pa nimajo dovolj izkušenj, kaj bi jim svetovali? Kako naj nagovorijo odločevalce, z njimi komunicirajo?
»Odgovor na to vprašanje je bolj enostaven, kot se zdi. Nobene čarobne paličice ni. V zagovorništvu obstaja pravilo devetih vprašanj, ki jih sama uporabim vsakič, ko želim nekaj doseči na področjih, ki jih pokrivam. Na primer, eno od vprašanj zagovorništva nas napelje na to, da razmislimo, ali smo vedno mi tisti, ki lahko najbolje prenesemo sporočilo odločevalcu in ali nas bo ta res poslušal in slišal. Če nismo, kdo bi bil in kako bomo to osebo/organizacijo prepričali in opremili, da bo dobro zagovarjala naše stališče. Ko sem ugotovila, da nisem kot uradnica z ministrstva vedno tista, ki jo odločevalci hočejo slišati glede problema kajenja v zaprtih prostorih, sem v organiziranih mladih našla dosti boljše zagovornike, ki so prepričali tako medije kot takratnega predsednika vlade, ministra in člane parlamenta, da je za njih nevzdržno ves dan v zakajenih prostorih opravljati študentsko delo. Prav zaradi posredovanja mladih smo bili med prvimi državami, ki so dosegle prepoved kajenja v vseh zaprtih prostorih. Takšnih zgodb imam še veliko. Predlagam torej, da se vsi seznanite z vprašanji zagovorništva in jih čim prej v praksi preizkusite.«
